Borilna veščina, ki vzgaja ravnovesje
Po stari kitajski filozofiji je iz praznine, niča, ali po kitajsko wujia, ki je obstajal preden je nastal svet(vesolje), nastal taiji. Razmerje med wuji-jem in taji-jem, pa ne simbolizira samo nastanka vesolja in sveta, ampak je mogoče s tem principom razložiti tudi relacije med ljudmi in med objekti. Vsako relacijo v svetu je mogoče opisati na principu jina in janga. Karakteristike janga so toplota, gibanje in navzven usmerjena sila, karakteristike jina pa hladno, mirovanje in navznoter usmerjena sila. Na osnovi taji filozofije se je že v 7. st. pr.n.št. oblikoval sistem akupresure in akupunkture za zdravljenje in preprečevanje bolezni. Tajiquan pa je samo še eden od praktičnih realizacij te filozofije. Zgodovina in filozofska osnova Taijiquan tako kot večina kitajskih borilnih veščin izvira iz Budističnega Shaolinskega templja, v katerem je v 6. st. poučeval Damo indijski Bodhidarma. Ker je ugotovil, da so menihi zaradi premalo fizične aktivnosti, bolehni in šibki, je oblikoval različne vaje, ki so utrjevale njihovo psihično in fizično moč in poudaril pomen boksa(quana) za ohranjanje telesne in duhovne vitalne energije. V kasnejšem obdobju se je v shaolinskem templju razvila borilna veščina, ki je temeljila na petih različnih quanih, vsak od njih je posnemal karakter in gibanje ene živali. Tehnike izražajo karakter zmaja (trening pozornosti in duha), tigra (utrjevanje in trening prožnosti telesa), leoparda(trening aplikacije sile), kače (trening notranje energije), žerjava (trening koncentracije, stabilnosti,itd). Na osnovi povezanost vseh teh petih načinov izvajanja tehnik se lahko izoblikuje zelo kompleksno borilno veščino. Taijiquan tako kot ostale moderne kitajske borilne veščine izhaja iz shaolinskega izročila, razlikuje pa se po tem, da ga je njegov ustanovitelj Zhangsanfeng povezal z daoistično filozofijo in iskanjem ravnovesja med yin in yang. S tem pa se je trening borilne veščine, duha, telesa in volje, približal principom, ki delujejo v naravi. Dao namreč označuje univerzalni naravni princip, nenehno spreminjanje, nihanje med napetostjo in sprostitvijo, ki nima začetka in konca. Ne da se ga ubesediti, lahko ga le občutimo in doživimo. Taijiquan naj bi bil praktičen način vadbe, ki z vsakdanjo vadbo omogoča zaznavo in vzgojo tega občutka. Mogoče je ta občutek še najlažje zaobjeti z naslednjo pesmijo.
Ko čas gre mimo, mi ni žal, kot ni žal tebi.
Potujem povsod, ne da bi me pri tem lahko kdo oviral.
Čutim spomladanski veter, tako kot igram na flavto na dvorišču gostilne. (Hujingzi)
Tajiquan pomaga oblikovati odprt pogled na življenje in svet, v katerem lahko vse teče mehko in lahkotno. Zato mehkobo, pa je potrebna velika notranja trdnost in moč.
Biološko telesna razlaga notranjega ravnovesja
Zaradi razlik med evropskim in azijskim kulturnim okoljem, pri prenašanju določenih kulturnih tehnik, med katerimi prevladujejo različne telesne tehnike in borilne veščine, pogosto prihaja do mistifikacije. Ta mistifikacija je do neke mere prisotna tudi v azijskem svetu, vendar pa priznani mojstri “skrivnostne zadeve” razumejo zelo praktično in realno. Pri vzpostavljanju in iskanju ravnovesja, zato ne gre za nič mističnega, ampak za nekaj zelo preprostega. Mojster Irie Hirokazu pravi, da je borba nekaj popolnoma enostavnega. Izgleda tako, kot da bi hodil ali pa se popraskal po laseh. To pa ni zgolj metafora, ampak je opis dejanskega občutka, ki ga lahko dosežemo, privzgojimo ali natreniramo med samo borbo, ali pa bolj široko, med vsako konfliktno situacijo. Fiziološko gledano je naša hoja optimalen način gibanja. Naše telo počiva na skeletu, mišice pa uporabljamo predvsem za ohranjanje ravnotežja in premikanje nog. Z mišicami torej ne premagujemo lastne teže. Telo je med hojo sproščeno in svobodno. Podobno se dogaja tudi na mentalnem področju. Če se sprehajmo po gozdu in ne razmišljamo o dnevnih težavah, je naš um odprt, zaznavamo stvari, ki se dogajajo okoli nas, slišimo ptičje petje, čutimo veter. Če se pred nami pojavi ovira, recimo porušeno deblo, se mu preposto izognemo, ga preskočimo in gremo naprej. Ta občutek je nekaj realnega, doživljamo ga lahko vsak dan. Če bi lahko tak občutek prenesli v vse konfliktne situacije s katerimi se srečujemo, potem bi se z njimi soočali z lahkoto. Kljub temu pa stvar ni tako enostavna. Že ko izgubimo ravnotežje, se znajdemo v za nas nevarni situaciji, prebudijo se najbolj bazične nagonske, refleksne reakcije, ki aktivirajo določene mišične skupine, te pa nam pomagajo, da nam mogoče uspe povrniti ravnotežje. Naš nagonski odziv je bil sicer hiter, ni pa nujno, da je bil tudi optimalen in najboljši. Z vadbo se lahko naučimo na nevarnosti odzivati na bolj sproščen način, za kar pa je potrebno veliko pravilnega in usmerjenega treninga.
Zvrsti Tai ji quana
Po Zhangsanfengu se je tudi v taijiquanu oblikovalo več šol, ki se razlikujejo po tehnikah, formah in delno tudi po načinu izvedbe. Posamezne stile tajiquana se je dolgo časa poučevalo v družinskih krogih. Tako poznamo chen, jang in wu stil. Vsak od teh stilov ima svoje forme. Forma je zaporedje elementov, ki tekoče prehajajo drug v drugega. Kljub različnostim v formi pa osnove taijiquana ostajajo iste. Vadba tajiquana Taijiquan vsebuje naravne gibe, pri njihovi izvedbi pa se teži k vzpostavljanju ravnovesja med telesom in duhom. Ena od metod učenja tajiquana pravi, da je v vadbi forme potrebno vztrajati toliko časa, dokler ni naša notranja mehkoba dovolj močna, da jo ne skali noben zunanji dražljaja, šele takrat se bomo lahko ustrezno mehko odzvali na napad. Pri tem pa seveda ne gre samo za trening borilne veščine, ampak dosti bolj za trening sposobnosti, da se na vsako življenjsko situacijo odzovemo z notranjo umirjenostjo in trdnostjo. Sestavni del treninga so lahko tudi različne vaje z povečanje gibljivosti in povečanje pretoka vitalne energije qi. Vključuje se lahko tudi delo v parih, kjer se poleg treninga aplikacij forme osredotoča predvsem harmonizacijo gibanja med obema partnerjema. Osnova te trdnosti pa je optimalno telesno ravnovesje, ki omogoča, da naše mišice ostajajo sproščene. Z ustreznimi vajami se naučimo sprazniti naše misli in se osredotočiti na procese v telesu. Na ta način razvijamo občutke, ki jih v vsakdanjem življenju ne opazimo. Preden se začne izvajati formo se poskuša doseči stanje prazne zavesti ali wuji. Praznina na nivoju zavesti označuje stanje brez misli, brez našega ega, brez kakršne koli obremenjenosti, pričakovanj in želj. Iz praznine nastopi gibanje, ki niha med napetostjo in sprostitvijo. Med veseljem in žalostjo. Formo zato lahko razumemo kot življenje v malem. Pomeni duhovno telesno izražanje samega sebe, svoje notranje energije, svojih čustev in svobode. Zaradi notranje umiritve, ki jo doživimo skozi trening tajiquana, povezave zavesti in telesa, lahko ta vadba vidno učinkuje na naše počutje in oblikovanje osebnosti. Taijiquan je borilna veščina, ki vodi k ravnovesju s samim sabo in svetom. In v tem smislu je pot k modrosti.
Začetki Taiji Quana v Idriji
Vadba taijiquana se je v Idriji začela jeseni leta 2000. Takrat je Bojan Sever v klub povabil Damjana Kalauza iz Dekanov. Damjan si je osnove taiji quana pridobil v Taiji društvu Beli žerjav iz Kopra. V času poskusne sezone je pričel z enournimi vajami za člane karate kluba in ostal naš trener tudi naslednje leto. Vodstvo skupine je leta 2003 prevzel Jernej Sever, ki je v iskanju izvorov taijiquana najprej navezal stike s Centrom za razvoj taijiquana v Italiji, kasneje pa še z Rindo karate šolo iz Kyota na Japonskem. Po letu 2006 je začel tesno sodelovati z vodjem Taiji inštituta v Ljubljani Žigom Tršarjem in mojstrom Zheng Xiangbojem iz Taivana. Na osnovi teh sodelovanj je Jernej, med drugim tudi s pomočjo bogatega izročila taijiquana, v svoji doktorski dizertaciji, določil osnovne principe učinkovitega gibanja borilnih veščin. Ti principi veljajo za vse borilne veščine in niso omejeni samo na taijiquan. Raziskovalno delo na tem področju se še vedno nadaljuje.
Komu je vadba namenjana in kaj vsebuje?
Vadba je prilagojena odraslim in tudi starostnikom, ki se želijo vključiti v celostno obliko vadbe in izboljšati svojo gibljivost, moč, koordinacijo in ravnotežje. Vadba pomaga tudi pri odpravljanju kroničnih bolečin mišičnih bolečin in vzpostavljanju pravilnejše in bolj sproščene drže. Z pridobivanjem novih znanj se principi vadba taijiquana iz leta v leto dopolnjuje. Ohranja pa se vadbena zaporedja. Vadba tako vsebuje: celostno telesno vadbo (vaje za gibljivost, moč, koncentracijo, sproščanje), tibetanske vaje, baduanjin vaje, qi gong vaje, dihalno formo (preprosto zaporedje gibov), formo raten (zaporedje gibov, ki so ga na bazi taijiquana in karateja oblikovali v Rindo karate šoli na Japonskem), taijiquan formo jang stila, “pushig hands”, osnovno vadba v dvoje, s katero preverjamo našo pravilno držo, čvrstost, sproščenost in sposobnost ohranjanja ravnovesja v odnosu s partnerjem.