Po stari kitajski filozofiji je iz praznine, niča, ali po kitajsko wujia, ki je obstajal preden je nastal svet (vesolje), nastal taiji. Razmerje med wuji-jem in taji-jem ne simbolizira samo nastanka vesolja in sveta, ampak je mogoče s tem principom razložiti tudi relacije med ljudmi in med objekti. Vsako relacijo v svetu je mogoče opisati na principu jina in janga. Karakteristike janga so toplota, gibanje in navzven usmerjena sila, karakteristike jina pa hladno, mirovanje in navznoter usmerjena sila. Na osnovi taji filozofije se je že v 7. st. pr.n.št. oblikoval sistem akupresure in akupunkture za zdravljenje in preprečevanje bolezni. Taiji quan je samo še eden od praktičnih realizacij te filozofije.
Začetki kitajskih borilnih sistemov
Zgodovina in filozofska osnova Taiji quan tako kot večina kitajskih borilnih veščin izvira iz Budističnega Shaolinskega templja, v katerem je v 6. st. poučeval Damo indijski Bodhidarma. Ker je ugotovil, da so menihi zaradi premalo fizične aktivnosti bolehni in šibki, je oblikoval različne vaje, ki so utrjevale njihovo psihično in fizično moč ter poudaril pomen boksa (quana) za ohranjanje telesne in duhovne vitalne energije. V kasnejšem obdobju se je v shaolinskem templju razvila borilna veščina, ki je temeljila na petih različnih quanih, vsak od njih je posnemal karakter in gibanje ene živali. Tehnike izražajo karakter zmaja (trening pozornosti in duha), tigra (utrjevanje in trening prožnosti telesa), leoparda (trening aplikacije sile), kače (trening notranje energije), žerjava (trening koncentracije, stabilnosti,itd). Na osnovi povezanosti vseh teh petih načinov izvajanja tehnik se lahko izoblikuje zelo kompleksno borilno veščino.
Borilna veščina, ki vzgaja ravnovesje
Taiji quan tako kot ostale moderne kitajske borilne veščine izhaja iz shaolinskega izročila, razlikuje pa se po tem, da ga je njegov ustanovitelj Zhangsanfeng povezal z daoistično filozofijo in iskanjem ravnovesja med yin in yang. Dao namreč označuje univerzalni naravni princip, nenehno spreminjanje, nihanje med napetostjo in sprostitvijo, ki nima začetka in konca. Ne da se ga ubesediti, lahko ga le občutimo in doživimo. Taiji quan naj bi bil praktičen način vadbe, ki z vsakdanjo vadbo omogoča zaznavo in vzgojo tega občutka. Mogoče je ta občutek še najlažje zaobjeti z naslednjo pesmijo.
Ko čas gre mimo, mi ni žal, kot ni žal tebi.
Potujem povsod, ne da bi me pri tem lahko kdo oviral.
Čutim spomladanski veter, tako kot igram na flavto na dvorišču gostilne. (Hujingzi)
Taiji quan pomaga oblikovati odprt pogled na življenje in svet, v katerem lahko vse teče mehko in lahkotno. Za to mehkobo, pa je potreben močan občutek notranjega miru, ustrezna močna pozornost in odločnost.
Zvrsti Taiji quana
Po Zhangsanfengu se je tudi v taiji quanu oblikovalo več šol, ki se razlikujejo po tehnikah, formah in delno tudi po načinu izvedbe. Posamezne stile taiji quana se je dolgo časa poučevalo v družinskih krogih. Tako poznamo chen, jang in wu stil. Vsak od teh stilov ima svoje forme. Forma je zaporedje elementov, ki tekoče prehajajo drug v drugega. Kljub različnostim v formi pa osnove taiji quana ostajajo iste. Vadba taiji quana vsebuje kompleksne naravne gibe. Pri njihovi izvedbi težimo k vzpostavljanju učinkovite sproščene drže in ohranjanju konstantne pozornosti.
Ena od metod učenja taiji quana pravi, da je v vadbi forme potrebno vztrajati toliko časa, dokler ni naša notranja mehkoba dovolj močna, da jo ne skali noben zunanji dražljaj, šele takrat se bomo lahko ustrezno mehko odzvali na napad. Pri tem pa seveda ne gre samo za trening borilne veščine, ampak dosti bolj za trening sposobnosti, da se na vsako življenjsko situacijo odzovemo z notranjo umirjenostjo in odločnostjo. Sestavni del treninga so lahko tudi različne vaje za povečanje gibljivosti in povečanje pretoka vitalne energije qi. Vključuje se lahko tudi delo v parih, kjer poskušamo zamenjati naš običajen prirojen refleksni odziv z bolj učinkovitimi gibalnimi strategijami.
Taiji Quana in raziskovanje bazičnih principov borilnih veščin v Karate inštitutu
Vadba taiji quana se je v Idriji začela jeseni leta 2000. Takrat je Bojan Sever v klub povabil Damjana Kalauza iz Dekanov. Damjan si je osnove taiji quana pridobil v Taiji društvu Beli žerjav iz Kopra. Vodstvo skupine je leta 2003 prevzel Jernej Sever, ki je v iskanju izvorov taiji quana najprej navezal stike s Centrom za razvoj taiji quana v Italiji, kasneje pa še z Rindo karate šolo iz Kyota na Japonskem. Po letu 2006 je začel tesno sodelovati z vodjem Taiji inštituta v Ljubljani, Žigom Tršarjem in mojstrom Zheng Xiangbojem s Tajvana.
Ker taiji quan sledi idealom daoizma in poskuša poiskati najbolj optimalen borbeni odziv, ki se lahko zrcali v prispodobi, kako lahko »4 g premagajo 1000 kg«, predstavlja zelo priročen poligon za raziskovanje bazičnih principov borilnih veščin. Prav na osnovi raziskovanja Taiji quana je Jernej Sever v svoji doktorski disertaciji postavil 3 osnovne principe učinkovitega gibanja v borilnih veščinah: pravilna poravnava, sproščenost in mobilnost, odsotnost anticipacije. Na teh treh principih temelji tudi poučevanje borilnih veščin v Karate inštitutu.
Program taiji quana v Karate inštitutu
Vadba je prilagojena odraslim in tudi starostnikom, ki se želijo vključiti v celostno obliko vadbe in izboljšati svojo gibljivost, moč, koordinacijo in ravnotežje. Vadba pomaga tudi pri odpravljanju kroničnih bolečin, mišičnih bolečin in vzpostavljanju pravilnejše in bolj sproščene drže. Z pridobivanjem novih znanj se principe vadbe taiji quana iz leta v leto dopolnjuje. Vadba tako vsebuje: posebno funkcionalno vadbo na osnovi borilnih veščin (vaje za gibljivost in moč), tibetanske vaje, baduanjin vaje, qi gong vaje, dihalno formo (preprosto zaporedje gibov), formo raten (zaporedje gibov, ki so ga na bazi taiji quana in karateja oblikovali v Rindo karate šoli na Japonskem), taiji quan formo jang stila, osnovno vadbo v dvoje, s katero preverjamo našo pravilno držo, čvrstost, sproščenost in sposobnost ohranjanja ravnotežja in nevtralne drže v odnosu s partnerjem.