Karate je najbrž ena najbolj razširjenih borilnih veščin, pod njegovim imenom pa se skriva množica stilov in šol. Pojem karateja je oblikoval njegov ustanovitelj Gichini Funakoshi. Najbolj preprost pomen tega imena je prazna roka, kar pomeni, da gre za borilno veščino, ki za svojo obrambo ne uporablja orožja. Vendar pa ima pismenka kara tudi globlji pomen. Kara izvorno pomeni votel, prazen. Praznina je tesno povezana z osnovnimi budističnimi filozofskimi koncepti. Karate zato pomeni tudi očiščenje sebičnih in zlih misli ter vzpostavitev praznega čistega uma, ki je sposoben pravične in nesebične akcije. Po Funakoshiju je karate-do (pot karateista) takšna, da v vsakdanjem življenju telo in um usmerja k sočutju, in da je v kritičnih situacijah dovolj močan in pogumen, da ostane popolnoma predan pravičnosti in iskrenosti.
Zgodovina
Japonska zgodovina karateja sega na Okinawo, ki je delovala kot nekakšen posrednik med japonsko in kitajsko kulturo. V 17. stoletju je bila Okinawa pod japonsko zasedo, ki je prepovedovala uporabo vsega orožja. Da bi izvorni prebivalci otoka lahko zaščitili svoje pravice, so s pomočjo kitajskih mojstrov razvili okinawski karate, ki je moral omogočati učinkovit način borbe proti, z mečem oboroženim, okupatorjem. Karate se je na Okinawi poučeval v zaprtih družinskih krogih, popularizacijo pa je doživel šele v 20. stoletju z Gichinijem Funakoshijem. Funakoshi ni poudaril samo borbenega pomena karateja, ampak je izpostavil tudi njegove etične in družbene razsežnosti. Karate je inštitucionaliziral. Tehnike je poenostavil tako, da so postale bolj šablonske, jasne in se jih je bilo lažje naučiti. Že v njegovem času se je karate razbil na več osnovnih stilov. Med njimi so najbolj znani shotokan, shito-ryu, gojo-ryu, wado-ryu. Shotokan je bil potrjen s strani japonske vlade in s tem postal del šolskega sistema. S poenostavitvijo tehnik je shotokan izgubil del pestrosti in principov gibanja, ki jih je poučevala izvorna borilna veščina. Ohranili so se predvsem gibi in zaporedja, ki so se po drugi svetovni vojni začeli širiti po svetu. V Slovenijo je karate prišel konec sedemdesetih let in se hitro razširil. Danes je v Sloveniji preko 150 karate klubov, ki sledijo različnim karate šolam in nihajo med tistimi, ki so usmerjeni bolj v veščino in tistimi, ki jih zanima predvsem športno udejstvovanje. Razumevanje osnovnih principov borilnih veščin je tudi danes še zelo omejeno, dostopno je le s poglobljenim raziskovanjem, vadbo pri različnih mojstrih in učiteljih ter pripravljenostjo na lastno raziskovanje. V Karate inštitutu že več kot 20 let poglobljeno raziskujemo borilne večine na izkustvenem in raziskovalnem področju ter se poskušamo na ta način čim bolj približati izvornemu izročilu borilnih veščin in tudi karateja. Izkušnje in odkritja redno vključujmo v našo vadbo.
Šport in tekmovanja
Karate na začetku ni poznal športnih tekmovanj. Prva organizirana tekmovanja so se začela šele v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Z razvojem tekmovalnega karateja so se nenehno spreminjala tudi pravila. Na začetku so bila še tesno povezana z japonskim načinom razumevanja karateja, kjer je bilo mogoče že z enim samim pravilno izvedenim in učinkovitim udarcem zmagati borbo. Borbe so potekale brez zaščitnih sredstev. Težnja po enem samem odločilnem udarcu, ki se recimo razlikuje od koncepta boksarske borbe, delno izvira iz okinawskega karateja, kjer si karateist proti oboroženi japonski policiji ni mogel privoščiti napačnega giba, delno pa je skrit v sami težnji po izčiščenosti vsakega dejanja, ki je sestavni del japonske kulture. Športni karate v Evropi se je počasi odtrgal od te tradicije. Spremenil se je točkovni sistem. Tekmovalci v športnih borbah so zaščiteni z zaščitnimi sredstvi, udarci v glavo morajo biti izvedeni s popolno kontrolo. Moderni karate je začel poudarjati nožne udarce in s tem dajati večjo težo atraktivnosti.
Poškodb je na modernih karate tekmovanjih zelo malo. Poleg tekmovanj v borbah, v karateju potekajo tudi tekmovanja v katah, kjer tekmovalec pokaže svojo tehniko, preciznost in odločnost. Tekmovalna pravila so prilagojena tudi otrokom. Kljub temu, da je karate v primerjavi z nekaterimi drugimi športi zelo slabo medijsko zastopan, pa velja za enega izmed najbolj množičnih športov na svetu. WKF (World Karate Federation) ima 183 članic, na svetu naj bi se s karatejem ukvarjalo 100 milijonov karateistov. Kljub množičnosti je največja težava karateja v razdrobljenosti na različne organizacije. Ta razdrobljenost je na eni strani povezana s tem, da karate ni samo šport, trenira se ga tudi kot veščino, pogosto pa je povezana predvsem s finančnimi interesi.
Karate kot športno-borilna veščina
Poleg tekmovalnega značaja, je karate ostal tudi veščina, ki zaradi določenih etičnih vrednot, dela s partnerjem, nenehnega izpopolnjevanja tehnik, povezave zavesti in telesa, iskanja telesnega in psihičnega ravnovesja, omogoča celostno psihofizično vadbo. Karate kot športno-borilna veščina pokriva področja rekreativne vadbe otrok in mladostnikov ter odraslih in starostnikov. Vsebuje lahko prilagojena tekmovalna pravila, opravljanje izpitov za posamezne stopnje znanja in druge vsebine, ki temeljijo na izročilu posameznih karate šol in stilov. V prvi vrsti se usmerja v celosten psihofizičen razvoj otrok, mladostnikov, odraslih in starostnikov, izboljšanju zdravja, kultiviranju borbenega vedenja in razvoju splošnih gibalnih sposobnosti. V vadbo je lahko vključena tudi specifična psihološka priprava, ki je del mnogih borilnih veščin, vadba usmerjene pozornosti, vizualizacije, sproščenosti in druge. Karate je tako primeren za otroke in odrasle, za rekreativno vadbo, trenira se ga lahko na tekmovalnem nivoju ali pa se ga vadi in razume kot veščino.
Oblike vadbe
Karate je nekontaktna borilna veščina, ki ima zelo sistematiziran nabor vadbenih sklopov. Zelo širok spekter ročnih in nožnih elementov, enostavnih in zapletenejših zaporedij (kat), borbenih elementov in različnih načinov izvajanja vadbe v dvoje.
Osnovne karate tehnike so precej preproste. Brez težav se jih lahko naučijo tudi otroci. Njihova koordinacijska težavnost pa se sistematično stopnjuje. Zaradi uporabe celotnega telesa, že z samim izvajanjem enostavnih in kompleksnejših ročnih in nožnih tehnik, razvijamo osnovne gibalne sposobnosti: ravnotežje, koordinacijo, moč in gibljivost.
Podobno velja tudi za kate. V kati posameznik krepi in razvija svoje koordinacijske, motorične in psihične sposobnosti. Prav tako kot tehnike, se tudi kate stopnjuje po težavnosti, glede na zapletenost tehnik, ki so vanje vključene. Kata ima določeno borbeno idejo imenovano »bunkai«, ki naj bi razlagal aplikacijo kate, torej razlago namena tehnik, uporabljenih v kati. Kate so tako sestavljene iz zaporedja gibov in se jih, podobno kot taiji forme, trenira brez nasprotnika.
Trening tehnike in kat, kjer je poudarek na kompleksnem razvoju psihofizičnih sposobnosti posameznika, se dopolnjuje z borbenim treningom. Borbeni trening se v osnovi deli na športni borbeni trening, ki je namenjen predvsem otrokom, mladostnikom in članom, usmerjenim v kakovostni in vrhunski šport ter borbo, ki je prilagojena za rekreativni trening odraslih. Borbeni trening sestavlja vadba borbenega gibanja, ročnih in nožnih elementov, vadbo pravilne razdalje, uporabo različnih pripomočkov za izboljšanje natančnosti, pravilnosti in hitrosti. Vadba se izvaja v obliki dogovorjenih tehnik ali kot prosta borba. Ker je karate nekontaktna borilna veščina, borba zahteva dobro kontrolo nad gibanjem, ohranjanje ustrezne razdalje in spoštovanje svojega borbenega partnerja.
Karate za otroke
Karate lahko omogoča celovit psihofizičen razvoj otrok, lahko pomaga otrokom, ki imajo gibalne težave ali težave s koncentracijo. Otroke uči spoštovanja do drugih, od njih zahteva določen red in prizadevnost, ki pa se ju kombinira z igro. Ker se s karatejem razvija splošne motorične in tudi psihične sposobnosti, lahko predstavlja ustrezen bazičen trening tudi za druge športe. Ima pa lahko tudi poudarjen vzgojni moment. Ker so pri karateju vsi otroci oblečeni v bel kimono, so v tem pogledu vsi enaki in tudi tisti z močnejšo postavo zaradi ohlapnega oblačila ne izstopajo. Karate je individualen šport, v katerem lahko vsak otrok, ne glede na njegove predispozicije in tekmovalne rezultate, izboljša svoje fizične in psihične lastnosti.
Prijazna šola karateja v Karate inštitutu
V Karate inštitutu smo programe karateja za otroke nadgradili v skladu z vadbeno vzgojnim modelom Moje spretnosti. Otroke načrtno usmerjamo v razvoj gibalnih in socialnih sposobnosti in izpostavljamo tudi pomen oblikovanja zdravega odnosa do okolja in narave. Za spodbudo smo zanje pripravili album “Kako postanem zmajski bojevnik”, zmajske kartice za posamezne gibalne in socialne sposobnosti. Zanje organiziramo redna letna testiranja, ki se jih vpisuje v platformo Moje spretnosti. Naš glavni namen je, da na osnovi izročila japonske borilne veščine in modernega pedagoškega pristopa, otrokom omogočimo celosten razvoj njihovih gibalnih in socialnih potencialov in jim pomagamo oblikovati življenjske veščine, ki jim bodo pomagale živeti zdravo in kvalitetno življenje.
Karate za odrasle v Karate inštitutu
Ob ustreznih programih lahko karate predstavlja celovito rekreacijo za odrasle, ne glede na starost in spol. Važno pa je, da se trenira mehke, biomehanično pravilne in ustrezne gibe. S karatejem povečujemo motorične sposobnosti, koncentracijo, spraznimo svojo zavest, povečujemo gibljivost in moč ter se naučimo na sproščen način delati s partnerjem. Mogoče pa ga je kombinirati tudi z različnimi vajami za moč in gibljivost, dihalnimi in energetskimi vajami. V Karate inštitutu smo vadbo karateja uskladili z razumevanjem osnovnih principov borilnih veščin. Pri vadbi se, poleg splošne telesne priprave, osredotočamo na pravilno in sproščeno držo, tekoče gibanje, izvajanje učinkovitih borbenih gibov.
Za učenje in spoznavanje osnovnih principov borilnih veščin smo razvili različne inovativne metode in pristope, ki nam lahko pomagajo prepoznati naše odzive in jih postopno spreminjati in optimizirati.
Karate je najbrž ena najbolj razširjenih borilnih veščin pod njegovim imenom pa se skriva množica stilov in šol. Pojem karateja je oblikoval njegov ustanovitelj Gichini Funakoshi. Najbolj preprosti pomen tega imena je prazna roka, kar pomeni, da gre za borilno veščino, ki za svojo obrambo ne uporablja orožja. Vendar pa ima pismenka kara tudi globlji pomen. Kara izvorno pomeni votel, prazen. Praznina je tesno povezana z osnovnimi budističnimi filozofskimi koncepti. Karate zato pomeni tudi očiščenje sebičnih in zlih misli in vzpostavitev praznega čistega uma, ki je sposoben pravične in nesebične akcije. Po Funakoshiju je karate-do(pot karateista), da v vsakdanjem življenju telo in um usmerja k sočutju in da je v kritičnih situacijah dovolj močan in pogumen, da ostane popolnoma predan pravičnosti in iskrenosti.
Zgodovina
Japonska zgodovina karateja sega na Okinawo, ki je delovala kot nekakšen posrednik med japonsko in kitajsko kulturo. V 17 stoletju je bila Okinawa pod japonsko zasedbo, ki je prepovedovala uporabo vsega orožja. Zato, da bi izvorni prebivalci otoka lahko zaščitili svoje pravice so s pomočjo kitajskih mojstrov razvili okinawski karate, ki je moral omogočati učinkovit način borbe proti z mečem obroženim okupatorjem. Karate se je na Okinawi poučeval v zaprtih družinskih krogih, popularizacijo pa je doživel šele v 20. st z Gichinijem Funakoshijem. Funakoshi ni poudaril samo borbenega pomena karateja, ampak je izpostavil tudi njegove etične in družbene razsežnosti. Karate je inštitucionaliziral. Tehnike je poenostavil tako, da so postale bolj šablonske, jasne in se jih je bilo lažje naučiti. Že v njegovem času se je karate razbil na več osnovnih stilov. Med njimi so najbolj znani shotokan, shito-ryu, gojo-ryu, wado-ryu. Shotokan je bil potrjen s strani japonske vlade in s tem postal del šolskega sistema. S poenostavitvijo tehnik je shotokan izgubil del pestrosti in principov gibanja, ki jih je poučevala izvorna borilna veščina. Ohranili so se predvsem gibi in zaporedja, ki so se po drugi svetovni vojni začeli širiti po svetu. V Slovenijo je karate prišel konec sedemdesetih let in se hitro razširil. Danes je v Sloveniji preko stopetdest karate klubov, ki sledijo različnim karate šolam in nihajo med tistimi, ki so usmerjeni bolj v veščino in tistimi, ki jih zanima predvsem športno udejstvovanje. Razumevanje osnovnih principov borilnih veščin, je tudi danes še zelo omejeno, dostopno je le s poglobljenim raziskovanjem, vadbo pri različnih mojstrih in učiteljih in pripravljenostjo na lastno raziskovanje. V Karate inštitutu že več kot 20 let poglobljeno raziskujemo borilne večine na izkustvenem in raziskovalnem področju in se poskušamo na ta način čim bolj približati izvornemu izročilu borilnih veščin in tudi karateja. Izkušnje in odkritja redno vključujmo v našo vadbo.
Šport in tekmovanja
Karate na začetku ni poznal športnih tekmovanj. Prva organizirana tekmovanja so se začela šele v 50. letih prejšnjega stoletja. Z razvojem tekmovalnega karateja so se nenehno spreminjala tudi pravila. Na začetku so bila še tesno povezana z japonskim načinom razumevanja karateja, kjer je bilo mogoče že z enim samim pravilno izvedenim in učinkovitim udarcem zmagati borbo. Borbe so potekale brez zaščitnih sredstev. Težnja po enem samem odločilnem udarcu, ki se recimo razlikuje od koncepta boksarske borbe, delno izvira iz okinawskega karateja, kjer si karateist proti oboroženi japonski policiji ni mogel privoščiti napačnega giba, delno pa je skrit v sami težnji po izčiščenosti vsakega dejanja, ki je sestavni del japonske kulture. Športni karate v Evropi se je počasi odtrgal od te tradicije. Spremenil se je točkovni sistem. Tekmovalci v športnih borbah so zaščiteni z zaščitnimi sredstvi, udarci v glavo morajo biti izvedeni s popolno kontrolo. Moderni karate je začel poudarjati nožne udarce in s tem dajati večjo težo atraktivnosti. Poškodb na modernih karate tekmovanjih je zelo malo. Poleg tekmovanj v borbah v karateju potekajo tudi tekmovanja v katah, kjer tekmovalec pokaže svojo tehniko, preciznost in odločnost. Tekmovalna pravila so prilagojena tudi otrokom. Kljub temu, da je karate v primerjavi z nekaterimi drugimi športi zelo slabo medijsko zastopan, pa velja za enega izmed najbolj množičnih športov na svetu. WKF (World Karate Federation) ima 183 članic, na svetu naj bi se s karatejem ukvarjalo 100 milijonov karateistov. Kljub množičnosti je največja težava karateja v razdrobljenosti na različne organizacije. Ta razdrobljenost je na eni strani povezana s tem, da karate ni samo šport, trenira se ga tudi kot veščino, pogosto pa je povezana predvsem z finančnimi interesi.
Karate kot športno-borilna veščina
Poleg tekmovalnega značaja je karate ostal tudi veščina, ki zaradi določenih etičnih vrednot, dela s parterjem, nenehnega izpopolnjevanja tehnik, povezave zavesti in telesa lahko postane naš življenjski sopotnik. Karate kot športno-borilna veščina pokriva predvsem področje prostočasne športne vadbe otrok in mladostnikov, rekreativne vadbe odraslih in starostnikov. Vsebuje lahko prilagojena tekmovalna pravila, opravljanje izpitov za posamezne stopnje znanja in druge vsebine, ki temeljijo na izročilu posameznih karate šol in stilov. V prvi vrsti se usmerja v celosten psihofizičen razvoj otrok, mladostnikov, odraslih in starostnikov, izboljšanju zdravja, kultiviranju borbenega vedenja in razvoju splošnih gibalnih sposobnosti. V vadbo je lahko vključena tudi specifična psihološka priprava, ki je del mnogih borilnih veščin, vadba usmerjene pozornosti, vizualizacije, sproščenosti in druge. Karate je tako primeren za otroke in odrasle, za rekreativno vadbo, trenira se ga lahko na tekmovalnem nivoju ali pa se ga vadi in razume kot veščino.
Oblike vadbe
Trening vsebuje veliko različnih oblik vadbe Karate je nekontaktna borilna veščina, ki ima zelo sistematiziran kompleks različnih ročnih in nožnih tehnik. Tehnike se lahko uči in trenira kot samostojne elemente, ki se jih večkrat zaporedoma ponovi, lahko so povezane v niz zaporednih tehnik(kata) ali pa se preizkuša njihovo uporabnost v različnih načinih dela s partnerjem. Osnovne karate tehnike so precej preproste. Brez težav se jih lahko naučijo tudi otroci. Njihova koordinacijska težavnost pa se sistematično stopnjuje. Podobno velja tudi za kate. Kata ima določeno borbeno idejo imenovano »bunkai«, ki naj bi razlagal aplikacijo kate, torej razlago in uporabo tehnik uporabljenih v kati. Kate so tako sestavljene iz zaporedja gibov in se jih podobno kot taiji forme trenira brez nasprotnika. V kati posameznik krepi in razvija svoje koordinacijske, motorične in psihične sposobnosti. Prav tako kot tehnike se tudi kate stopnjuje po težavnosti, glede na zapletenost tehnik, ki so vanje vključene. Trening tehnike in kat, kjer je poudarek na kompleksnem razvoju psihofizičnih sposobnosti posameznika, se dopolnjuje z borbenim treningom. Ta lahko poteka kot trening posameznih tehnik ali blokov, ki se jih izvaja na partnerju, kot dogovorjena borba, v njej so napadi in obrambe v naprej določeni, ali pa kot prosta borba. Dodatna možnost za trening karateja se odpira z uporabo različnih zaščitnih sredstev, ki pomagajo k razvoju, hitrejših bolj natančnih in močnih udarcev. Pri delu z odraslimi je lahko delo bolj poglobljeno, vključuje se različno vadbo za moč in gibljivost, sproščanje, dihalne vaje, raziskuje se osnovne principe borilnih veščin in učinkovito borbeno gibanje.
Karate za otroke
Karate lahko omogoča celovit psihofizičen razvoj otrok, lahko pomaga otrokom, ki imajo gibalne težave ali težave s koncentracijo. Otroke uči spoštovanja do drugih od njih zahteva določen red in prizadevnost, ki pa se ju kombinira z igro. Ker se s karatejem razvija splošne motorične in tudi psihične sposobnosti, lahko predstavlja ustrezen bazičen trening tudi za druge športe. Ima pa lahko tudi poudarjen vzgojni moment. Ker so pri karateju vsi otroci oblečeni v bel kimono, so v tem pogledu vsi enaki in tudi tisti z močnejšo postavo zaradi ohlapnega oblačila ne izstopajo. Karate je individualen šport v katerem lahko vsak otrok, ne glede na njegove predispozicije in tekmovalne rezultate izboljša svoje fizične in psihične lastnosti.
Prijazna šola karateja v Karate inštitutu
V Karate inštitutu smo programe karateja za otroke nadgradili v skladu z vadbeno vzgojnim modelom Moje spretnosti. Otroke načrtno usmerjamo v razvoj gibalnih in socialnih sposobnosti in izpostavljamo tudi pomen oblikovanja zdravega odnosa do okolja in narave. Za spodbudo smo zanje pripravili album “Kako postanem zmajski bojevnik”, zmajske kartice za posamezne gibalne in socialne sposobnosti. Zanje organiziramo redna letna testiranja, ki se jih vpisuje v platformo Moje spretnosti. Naš glavni namen je, da na osnovi izročila japonske borilne veščine in modernega pedagoškega pristopa, otrokom omogočimo celosten razvoj njihovih gibalnih in socialnih potencialov in jim pomagamo oblikovati življenjske veščine, ki jim bodo pomagale živeti zdravo in kvalitetno življenje.
Karate za odrasle
Ob ustreznih programih lahko karate predstavlja celovito rekreacijo za odrasle, ne glede na starost in spol. Važno pa je, da se trenira mehke, biomehanično pravilne in ustrezne gibe. S karatejem povečujemo motorične sposobnosti, koncentracijo, spraznimo svojo zavest, povečujemo gibljivost in moč in se naučimo na sproščen način delati s partnerjem. Mogoče pa ga je kombinirati tudi z različnimi vajami za moč in gibljivost, dihalnimi in energetskimi vajami. V Karate inštitutu smo vadbo karateja uskladili z razumevanje osnovnih principov borilnih veščin. Pri vadbi se poleg splošne telesne priprave osredotočamo na pravilno in sproščeno držo, tekoče gibanje, izvajanje učinkovitih borbenih gibov. Za učenje in spoznavanje osnovnih principov borilnih veščin smo razvili različne inovativne metode. Nekatere izmed njih so predstavljene tudi med strokovnimi članki.
Med vadbo poskušamo prepoznavati naše avtomatične ravnotežnostne strategije in nagonske čustvene reakcije, ki so se razvile v evolucijskem razvoju in niso nujno vedno optimalne ali najbolj učinkovite. Z ohranjanjem ustrezne pozornosti na držo, optimalno ravnotežje se poskušamo približati stanju praznega uma, ki ga je izpostavljal, že začetnik modernega karateja G. Funakoshi. To nam omogoča, da lahko prepoznamo napake nasprotnika in ga brez velike moči kontroliramo. Doživljanje in ohranjanje te izkušnje v realnem svetu je zadnji cilj borilnih veščin že več tisoč let. Slavni kitajski filozof in modrec Zhuang Zi je že pred 2000 leti po prevodu Žige Tršarja napisal
»Princip mečevanja je tak, da pozabiš nase in izprazniš misli. Dovoliš, da se prikaže priložnost, zaznavaš preden se odzoveš in s tem ujameš pravi trenutek.«
Tako kot ostale kompleksne izkušnje je tudi izkušnjo praznega uma v borilnih veščinah težko ustrezno opisati. Lahko jo le izkusimo, za kar pa je potrebna skromnost ter dolgotrajna in pravilna vadba. Izkušnjo je mogoče prenesti tudi v vsakdanje življenje, kjer ti lahko pomaga, da v skladu z izročilom G. Funakoshija deluješ nesebično, iskreno in pravično.